MDI Murska Sobota
Rudi

Rudi

 

Skoraj vsako nedeljo, smo po kosilu, obiskovali očetovega brata z družino. Včasih  sem bila na očeta jezna, ker se nisem mogla posvetiti svojim konjičkom ali pripravam za šolo. Kmalu me je popustila jeza, ko je po hribu navzgor prihajal Rudi. Bil  je srčen človek, vedrega značaja in s širokim nasmehom. Njegovo prevozno sredstvo je bil invalidski voziček na ročni pogon, ki je bil izdelan posebej zanj. S tri-kolesnikom se je brez težav vozil po hribovitem terenu. Invalidsko prevozno sredstvo je delovalo podobno, kot pri navadnem kolesu. Preko verige je bil povezan zobovnik s pedaloma in gonilnikoma, ki ju je Rudi moral ročno goniti, hkrati pa krmariti. Za njegovim hrbtom ga je spremljala frajtonerca, na katero je večkrat zaigral. Z njo ali brez, nas je vedno spravljal v dobro voljo. Čeprav je potreboval svoje roke za hojo, so prsti z lahkoto podrsavali po gumbih harmonike in melodija se je slišala daleč naokrog.

 

Na kolenskem delu hlač je imel iz usnja ali iz skaja prišite podloge, po katerih se je kleče podrsaval. V leseni podlogi z jermeni si je obul roke, da si je med hojo dlani obvaroval pred odrgninami.

 

V otroških letih je Rudi s svojimi prijatelji poletne počitnice preživljal ob potoku, ne daleč vstran od svojega doma. Izmišljali so si različne igre in voda v potoku jih je prijetno hladila. Čofotanje v njej jim je bilo v veliko veselje, zato so se večkrat mokri vračali na svoje domove. Proti večeru, kot že mnogokrat,  je Rudi spet prišel v mokrih cunjah domov. Pred spanjem se je preoblekel v suho spalno srajco in hitro smuknil v posteljo. Že zgodaj zjutraj se je prebudil. Tisto jutro je bilo zanj čisto drugačno. Slutil je, da se v  njegovem telesu nekaj čudnega dogaja, da je z njim nekaj hudo narobe. Počasi se je skobacal na rob postelje in nekaj časa na njej sedel. Z bosimi nogami se je dotaknil tal. V grozi je spoznal, da ga noge več ne ubogajo in po celem telesu ga je obšla slabost. Ob postelji se je zgrudil na tla. Čez čas se je prebudil in ugotovil, da leži na njej. Ni mogel razumeti, kaj se z njim dogaja, ko je ob sebi videl zaskrbljene obraze. Čeprav je želel vprašati, kaj je z njim narobe, tisti trenutek ni mogel iz sebe spraviti neti besede. Prej je tekal in zganjal vragolije, a po tej noči se je njegovo življenje obrnilo na glavo. Dneve, mesece in leta je upal, da bo nekoč čudežno ozdravel in shodil. Mogoče je večkrat sanjal, kako teka po travnatih hribih in, da ni več priklenjen na invalidski voziček, vendar bile so le sanje. 

 

 



Priporočamo