MDI Murska Sobota
Dedek

Dedek

Neko nedeljsko popoldne sva dedek in jaz bila sama doma. Moji starši so se odpeljali na očetov dom. Dedek  nas je skoraj vsako soboto ali nedeljo obiskal. Ker sem se dolgočasila, sem v roke vzela kartonček in svinčnik. Ne vem kaj me je 'kresnilo' po glavi, da sem se ga lotila risati z navadnim svinčnikom. 

Opazovala sem ga in kot strela z jasnega sem mu velela: »Oča, poglejte me!«

Obrnil se je k meni, jaz pa sem mu govorila, kako se naj nastavi za portret. Ko je končno bil pravilno nastavljen, sem vzela v roke svinčnik in začela po kartonu vleči prve črte. Niti malo se mi ni sanjalo, koliko bom v risanju uspešna. Ko sem ga imela že dovolj narisanega, sem mu dovolila gledati televizijo, jaz pa sem pridno nadaljevala s svojim delom. Čez čas sem ga spet zmotila. Postajalo je tako zanimivo in zabavno, da tisti dan z risanjem nisem mogla nehati. Neznana sila me je gnala naprej in naprej.

Čez kakšno uro portretiranja me je vprašal: »Bom lep? Bom prepoznaven?«  

Bila sem tiho. Še zadnjič sem si ga do potankosti ogledala, nato še portret, ki je počasi dobival svojo podobo. Ko sem dokončala, sem dedku dala risbo vpogled. Molče si je ogledoval nastalo umetnino. Moj brat Ferek je prišel domov. Brez  besed mu je v roke potisnil kartonček. Pogledal je dedkovo podobo, nato še njega in se samo nasmehnil.

»Ne boš nič pokomentiral?« je vprašal dedek in nadaljeval: »Hja! Bolj nora, bolj zadene.«

»Dober portret,« je pritrdil Ferek.

Ni sem mogla verjeti, da sem ga bila sposobna narisati. Njegov portret mi je uspel v "nulo". Tisti trenutek sem bila nase zelo ponosna.

Dedkov portret še vedno hranim in ga čuvam kot zlato. Štiri leta pozneje je dedek umrl.

Čeprav ga več ni, se mi zdi, da mi včasih tiho na uho zašepeta besede: »Vzemi si čas! Riši! Če ne, tudi s pisánjem šepetaj! Šepetaj! Šepetaj tako dolgo, da zopet oživimo!«

MDI MURSKA SOBOTA
Brigita Gyergyek



Priporočamo